Poetična komedija Zidarja je igra o dveh zidarjih, ki se v borbi za prezivetje lotita "dela na črno"- pozidave gledališke "četrte stene". Naročnik dela je lastnik velikega trgovskega podjetja, ki je izvedlo "tajkunski prevzem" propadlega gledališča, da bi v njegovih prostorih odprlo dobičkonosni trgovski center. Zidarja, klasičen komični par, se v komičnem dialogu lotita gradbenih del, a se kmalu izkaže, da z zidom ne bo nič, saj ju besedne intrige vse bolj oddaljujejo od izpeljave projekta. Sredi noči se jima začne na odru prikazovati duh Gospodične Julije, lik zadnje uprizoritve propadlega gledališča, naturalistične tragedije Avgusta Strindberga: Gospodična Julija. Strindbergova drama govori o odnosu med grofično- gospidično Julijo in grofovim slugo Jeanom. Njena senzualna strast jo na kresno noc vrže v vrtinec skrajnosti, da razbije okove družbene in razredne morale, pri tern pa pride z njenimi dogmatičnimi normami v takšno nasprotje, da se moralno zlomi. lluzija gledališke umetnosti se tako začne prepletati z realnim svetom dveh zidarjev. Kot privid iz mraka zaodrja se gospodična Julija vmeša v prizemljen svet dveh duš s socialnega roba - zidarjev, ki igralki nadomeščata lik sluge Jeana, in iz njune podzavesti prikliče pozabljena čustva, najprej hrepenjene po srečnem zivljenju, ki se spreobrne v nočno moro.
Dialog delavskega žargona obeh zidarjev in pravorečnega jezika igralke - gospodične Julije ustvarja komični konflikt obeh svetov. To tako zaplete njun odnos, da ločnica med realnim in namišljenim svetom do konca igre popolnoma zbledi. Vse ostane samo pri besedah in gledališču, dvorana pa ostane nepozidana.
S čudezem gledališke magije, ki teži k preseganju resničnega in logično-razumskega, vdor metafizičnega onemogoči izvedbo projekta pozidave "četrte stene" in uničenje gledališča.
Le v ideji gledališča, ki verjame, da umetnost lahko spreminja svet, postane spoj navadnega človeka in umetnosti mogoč.
Komedija Zidarja ni samo metaforičen prikaz vsesplošnega propadanja obrobnih družbenih struktur, marveč pogled na dve žrtvi brezobzirnega in protičloveskega kapitalizma, ki ju je revščina prignala na rob pameti. Ti dve nepomembni figuri, potisnjeni na rob zgodovinskega dogajanja, bo globalna kriza skupaj z njunim malim gradbenim podjetjem vsak cas izbrisala s črno-bele šahovnice. V začaranem krogu dva tipična lumpenproletarca z uničevanjem gledališča uničujeta tudi svojo delavsko in kulturno zavest, ki postaja vse bolj krhka.
|
|
|
|
(5.00)
